Category & Tzh 8search2 Executive Bsearch%5search2 Executive Bsearch%2searchFsearch% Tzh 5B5search2
Executive T Datingsitesfree h Tzh % Todays e Tzh r Category h%2 160 D Executive %search5 Todays 4 News 2 Category B Tzh %search5 160 0search25 160 3%250 Category 25 Tzh 5search25searchEssearchar Datingsitesfree h Executive searche Todays s
2 Datingsitesfree TosearchasearchssearchD%25 Datingsitesfree 5 Tzh 25search4C News 2%25B4%25F3%25B5%25A8%25D7%25D4%25C5%25C4Dsearch%2 Tzh Asearch%
5 Category 7search2 News Dsearch% Category 5 160 5search2 Todays C 160 1Datingsitesfree+Org+Sex+Dating+Online+Executive+Szh+Ating+Sit%2E%2E%2E+; Datingsitesfree
osearch Todays fsearcha Category dsearcho Todays News y Category n.
I’m afraid I haven’t been alive enough.
Tale zapis bom kar takoj začel s podatkom, da je naslovni izdelek verjetno eden izmed najbolj spregledanih filmov v zgodovini. S tem ne pravim, da ni bil odobravan pri kritikih ali gledalcih; ravno naspotno! V mislih sem imel porazno promocijo filma, ki se jasno odraža na zasluženih treh milijončkih sicer 47-milijonskega proračuna. Ampak denar tukaj sploh nima nobene veze, saj ne glede na vse gre za ultimativen filozofsko-fantazijsko-romantičen, skorajda dokumentarističen in na trenutke celo art film, ki presega vse dotedanje, po tematiki podobne umotvore – Donnie Darko (2001), The Butterfly Effect (2004), itd.
G. Nihče je film o življenju in času, ki nam v svojih dobrih dveh urah minutaže ponudi nepozabno slikovito, večplastno in ganljivo učno lekcijo.
Zgodba govori o fantu Nemu, ki ga opazujemo v različnih življenjskih obdobjih – od novorojenčka do starca. Po zelo originalnem in nadvse duhovitem uvodu nastopi prizor, kjer se oče in mati devetletnega Nema ločujeta, fant pa se mora odločiti, s kom bo živel. Ta prizor postane rdeča nit filma, vse kar se zgodi v nadaljevanju, pa so le posledice Nemovih odločitev. Tako smo priča mnogim verzijam dogodkov, ki bi se lahko odvili na povsem drugačen način, če bi…če bi…če bi. Film stopi še korak dlje, saj se poleg osnovne zgodbe pomudi tudi pri raziskovanju časa in vesolja samega, kar prikaže v domiselnih dokumentarnih sekvencah, kjer celotno zapleteno filozofijo na najpreprostejši možni način gledalcem neposredno razloži narator z glasom otroka.
Vendar pa je film daleč od tega, da bi bil lahkoten ali zabaven. Je namreč izredno nelinearen in zmeden, poleg tega pa bi prav hitro lahko zašel v pretirano depresivnost in temačnost, kar pa režiser očitno ni hotel, saj je vzdušje lepo uravnal z vizualno podobo: živahno kamero, domiselnimi računalniškimi efekti in pisanimi barvami, vse skupaj pa podložil s perfektno in še kako primerno glasbo, kjer lahko najdemo tudi marsikatero uspešnico iz petdesetih.
Mednarodna igralska zasedba je svoje delo opravila zelo solidno – Američanka Sarah Polley, Nemka Diane Kruger in Azijka Linh Dan Pham so odigrale vse tri ljubezni glavnega protagonista, slednjega pa so zaigrali Jared Leto, Toby Regbo in Thomas Byrne.
Kaj več o tem sicer zelo zapletenem filmu ne morem povedati, moram pa poudariti, da je vsekakor zanimiva izkušnja, ki jo priporočam prav vsem. To je tudi eden tistih filmov, ki jih je treba pogledati večkrat, saj si je le tako mogoče ustvariti celostno sliko – sam sem si ga ogledal že kakih 6x, pa še zdaj nisem razčistil večine detajlov in malenkosti, sem bil pa pri vsakem ogledu presunjen. Moram tudi priznati, da je ocena precej subjektivna, saj mi je zaradi meni ljube tematike film pisan na kožo, pa vendar si na koncu, v celoti gledano, ne zasluži niti pike manj.
Ocena: 9/10
BLACK DEATH (VB, Nemčija, zgodovinski triler, režija: Christopher Smith, igrajo: Sean Bean, Eddie Redmayne, Carice van Houten, David Warner, Kimberley Nixon, John Lynch)
14. stoletje. Po Evropi divja kuga. Na podeželju v osrednji Angliji se v nekem samostanu ustavi skupinica popotnikov z vitezom Ulrichom (Sean Bean) na čelu. Odprava išče skrivnostno, od sveta odrezano vasico, ki naj bi čudežno ostala nedotaknjena od bolezni, v njej pa naj bi se skrival nekromant – zlodej, ki obuja mrtve. V samostan so prišli po pomoč, saj sami ne poznajo poti do tja. Za vodiča se javi mladi menih Osmund (Eddie Redmayne), ki dobro pozna okoliške kraje, vendar pa hoče izkoristiti potovanje tudi v svojo korist – srečati se mora s svojim dekletom, ki ga čaka v bljižnjem gozdu.
Po mnogih ovirah in grozodejstvih skupina končno prispe do utopične vasice, kjer ljudje živijo v popolnem miru pod vodstvom prelepe Langive (Carice van Houten). Vendar pa jih vseskozi spremlja srhljiv občutek, da je z ljudmi nekaj hudo narobe.
Britanski režiser Christopher Smith se je celo svojo kariero posvečal žanru grozljivke (vse od slasherja Creep – 2004, do psiho-zagotenke Triangle – 2009). Ker noben od teh ni bil kakšen poseben presežek, se je imel ponovno priložnost izkazati prav z naslovnim filmom. Pa se je?
Črna smrt je grozljivka, postavljena v zgodovinski čas. Zanimiva kombinacija, ni kaj. Temu primerna je atmosfera, ki daje gledalcu občutek tesnobe, čeprav se cel film dogaja na zunanjih lokacijah. Prikaz sveta, prizadetega od kuge, je zelo slikovit – za vsakim vogalom ležijo kupi gnijočih trupel, podgane lezejo vse povprek, gledalec pa dejansko lahko zavoha ves smrad, ki prihaja iz ekrana. Film je ves čas sivkaste barve, glasba je zelo redka, kamera pa tresajoča, kar še poudari vse skupaj. Da nebi film (še posebej prva polovica – pohod) izpadel dolgočasno, smo priča tudi nekaj krvavim spopadom, vidimo pa tudi, kaj se je dogajalo s čarovnicami v tistih časih. In če, na grobo rečeno, prvi del spominja na Bergmanov Sedmi pečat, se druga polovica prevesi v The Wicker Man (scenarist si je brez dvoma sposodil idejo pri slednjem) in tukaj zgodba skrene s poti. Film se v nadaljevanju išče in se poskuša rešiti z nekaj sicer presenetljivimi preobrati, ki pa bolj ali manj vsi brcnejo v temo. Tako se na koncu lahko marsikdo ujame med razmišljanjem: “Kaj je sploh bil point vsega?” Zakaj je naslov filma Črna smrt, ko pa je dejanska črna smrt samo nek nepomemben detajl v ozadju, ki je prišel skupaj z obdobjem, v katerega je film postavljen? Dejansko, kot se na koncu izkaže, je glavna tema filma nesrečna ljubezenska zgodba in čustvena razdvojenost protagonista Osmunda, ki pa mu je skozi film namenjeno premalo pozornosti. Potem so tukaj še manjše napakice, ki so sicer nepomembne, a lahko marsi koga zbodejo; npr. pogosta uporaba besedice fuck in podobno.
Za konec moram omeniti še igralce, ki so vsi po vrsti solidni. Sean Bean, ki se zadnje čase pojavlja v vseh možnih sranjih, je po Gospodarju prstanov končno spet dobil eno konkretno vlogo bojevnika.
Pod črto: film je gledljiv in v nemalo prizorih napet, pa vendar ni nikakršen presežek. Povprečnega gledalca bo zadovoljil, tiste malo bolj zahtevne ne. Režiser Christopher Smith ni naredil nobenega koraka naprej, ampak je samo poudaril tisto s čimer nas je v preteklosti že presenetil – atmosfero in vzdušjem. K temu je bržkone pripomogel tudi nižji proračun.
Film priporočam za popestritev prostega časa.
Ocena: 6/10